Okoljski management

Tudi okoljske vidike je potrebno vgrajevati v poslovne odločitve podjetij in s tem zmanjšati obremenjevanje okolja, skladno z načeli trajnostnega sonaravnega razvoja. Zato je potrebno:

upoštevati in zmanjševati vplive proizvodov na okolje v vseh fazah življenjskega cikla,
poznati okoljske standarde in metode za ovrednotenje vplivov na okolje,
razvijati okolju primernej&scaron;e proizvode in
integrirati temeljne okoljske vidike v poslovanje podjetij.

Odgovornost do zdravega okolja in življenja

Nove, v Evropi že utečene strategije in ukrepi (zelena davčna reforma, zelena javna naročila, raba določenega odstotka energije, proizvedene iz ekoloških virov, gospodarna raba naravnih dobrin, iskanje alternativnih virov energije in podobno), predstavljajo priložnost in izziv. Z ekološko naravnanim delovanjem, ustvarjanjem in inovativnostjo se ne le zmanjšuje obremenitev okolja, temveč tudi izboljšujejo pogoji za življenje in zdravje, dviga se kakovost prostega časa ter delovnih in splošnih odnosov med ljudmi. Z ekonomskimi in tehničnimi zakonodajnimi določili se v končni meri integrirano upoštevajo tudi socialni vidik in celovita blaginja vsakega posameznika.

Tak način vodenja in delovanja posameznih podjetij preraste v vsestransko celovito odgovorno ravnanje, katerega prizadevanja so usmerjena tudi v doseganje zaupanja lokalne in širše skupnosti ter čim manjšega neugodnega vpliva za sedanjo in prihodnjo skupnost.

Implementacija okoljevarstvenega sistema v strateške in operativne dokumente odgovornih podjetij ni le ena izmed značk, ki bi si jih nadela zaradi nuje in uveljavljanja tovrstne konkurenčne prednosti. Okoljevarstveno ravnanje postaja del njihove razvojne in proizvodne prakse ter ravnanja in razmišljanja zaposlenih. Le tako ravnanje lahko podjetju poleg poslovne prednosti prinaša prihranke in povratne koristi, čeprav globalni trendi finančnim učinkom ne dajejo več take teže kot v preteklosti. Ekologija in kakovost življenja imata vsekakor mesto med prednostmi in koristmi, saj kljub nekaterim stroškom dajeta velike prihranke in pozitivne rezultate tako v družbenem življenju kot v doseganju poslovnih uspehov. Vsekakor pa se številna podjetja ne sprašujejo več o finančnih učinkih in kazalnikih, saj morajo biti družbeno in okoljsko odgovorna že zaradi dolgoročnega obstoja in uspešnosti. Prihodnost podjetij bo namreč v veliki meri odvisna od njihove celovite ustreznosti in okoljske sprejemljivosti delovanja – gledano tako globalno kot lokalno.

Namen varstva okolja je spodbujanje in usmerjanje takšnega družbenega razvoja, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti.

Cilji varstva okolja na splošno in v podjetjih so zlasti:

1. preprečitev in zmanjšanje obremenjevanja okolja,

2. ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja, 3. trajnostna raba naravnih virov,

4. zmanjšanje rabe energije in večja uporaba obnovljivih virov energije,

5. odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, izboljšanje porušenega naravnega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje njegovih regeneracijskih sposobnosti,

6. povečevanje snovne učinkovitosti proizvodnje in potrošnje ter

7. opuščanje in nadomeščanje uporabe nevarnih snovi.

Za doseganje ciljev iz prejšnjega odstavka se:

1. spodbuja proizvodnjo in potrošnjo, ki prispeva k zmanjšanju obremenjevanja okolja,

2. spodbuja razvoj in uporabo tehnologij, ki preprečujejo, odpravljajo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja in

3. plačuje onesnaževanje in raba naravnih virov.

Zakonodajni vidik okoljske odgovornosti

Okoljsko odgovorna podjetja upoštevajo določila mnogih na varovanje okolja vezanih direktiv in uvedenih sistemov, od katerih navajam nekaj primerov.

1 Direktiva 96/61/ES o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja (IPPC – Integrated Pollution Prevention and Control) vsebuje osnovne standarde in pravila na področju celovitega nadzorovanja in preprečevanja industrijskega onesnaževanja. Slovenija je to direktivo prenesla v svoj pravni red z Zakonom o varstvu okolja (ZVO-1; Uradni list RS 41/04) in z in Uredbo o vrsti dejavnosti in napravah, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (Uradni list RS št. 97/04).

Novost, ki sta jo ZVO-1 in uredba prinesla, je uvedba okoljevarstvenega dovoljenja, ki je potrebno za gradnjo in obratovanje vseh naprav v dejavnostih, navedenih v uredbi, ki imajo večji vpliv na okolje. Upravljavci obstoječih naprav morajo Agenciji RS za okolje (ARSO) prijaviti svoje naprave ter vložiti vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja.

Pri izdajanju teh dovoljenj je bilo uvedeno načelo celovitosti in načelo preventive, ki pravi, da mora biti vsak poseg v okolje načrtovan in izveden tako, da povzroči čim manjše obremenjevanje okolja. Mejne vrednosti emisij, standarde kakovosti okolja, pravila ravnanja in druge ukrepe varstva okolja se dosega z uporabo na trgu dostopnih najboljših razpoložljivih tehnik (NRT), t.j. z uporabljeno tehnologijo in načinom načrtovanja, gradnje, vzdrževanja, obratovanja in razgradnje naprave za posamezno panogo pod ekonomsko in tehnično izvedljivimi pogoji. Informacije o najboljših razpoložljivih tehnikah za posamezne dejavnosti so javno dostopne v t.i. BAT referenčnih ali BREF dokumentih, ki nastajajo na podlagi izmenjave informacij o najboljših razpoložljivih tehnikah med državami članicami in industrijo.

BREF dokumenti vsebujejo opis najboljših razpoložljivih tehnik ter ravni emisij in porabe, ki jih je z njihovo uporabo moč dosegati. Ti dokumenti služijo kot okvir za določanje slovenskih normativov porabe vode in energije, količine in vrste nastalih odpadkov ter vrste in količine emisij v vode in zrak na enoto proizvoda.

2 REACH – registracija, ovrednotenje in pooblastilo za ravnanje s kemikalijami (Registration, Evaluation and Authorisation of Chemicals) je pristop, ki naj bi pomagal pri prepoznavanju najnevarnejših kemikalij in postopnem zmanjšanju njihove proizvodnje. Namreč, pogostost bolezni, ki jih povzročajo okoljski dejavniki, je vedno večja, posledično nastane veliko stroškov v sistemu zdravstvenega varstva, povečuje se odsotnost z dela zaradi bolezni, manjša je produktivnost, povečujejo se predčasne upokojitve. Ti stroški so pogosto večji od stroškov preventive. Kaže, da imajo na to vpliv tudi kemikalije (nevarne snovi), a žal so podatki za večino njihovih učinkov nezadostni in nepopolni. Zato je EU oblikovala sistem, imenovan REACH, ki je angleška kratica za „registracijo, ocenjevanje in avtorizacijo kemikalij“. V tem sistemu morajo proizvajalci in uvozniki kemikalije registrirati ter sporočati podatke o njihovih lastnostih, učinkih, namenu uporabe ter varnem načinu ravnanja z njimi. Velika pozornost je namenjena tudi varni uporabi kemikalij na delovnih mestih. Z REACH je tudi lažje dajanje v promet novih kemikalij.

3 Direktiva 2002/96/ES o odpadni električni in elektronski opremi (WEEE – Waste Electrical and Electronic Equipment), ki je v slovensko zakonodajo privzeta kot Uredba o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (EE) (Uradni list RS, št. 107/06), določa pravila ravnanja z odpadno EE opremo z namenom preprečevanja njenega nastajanja in zagotavljanja ponovne uporabe, recikliranja in drugih načinov predelave. Pri načrtovanju in izdelavi opreme je treba upoštevati ter olajšati razstavljanje in predelavo, zlasti pa ponovno uporabo in recikliranje odpadne opreme, njenih sestavnih delov in vgrajenih materialov. Proizvajalec in pridobitelj morata na svoje stroške zagotoviti, da so javnost in končni uporabniki opreme v gospodinjstvih obveščeni o namenu in ciljih zbiranja odpadne opreme, pravilnem ravnanju z njo, možnostih njenega brezplačnega oddajanja ter o prednostih njene ponovne uporabe in recikliranja. Obvestila končnim uporabnikom morajo vsebovati najmanj (1)obvestilo, da odpadna oprema ne sodi med mešane komunalne odpadke, ampak jo je treba ločeno zbirati in prepuščati ali oddajati distributerju, izvajalcu občinske javne službe ali proizvajalcu ali pridobitelju v zbiralnicah, (2)podatke o možnih načinih ponovne uporabe, recikliranja in drugih postopkih predelave ter prednostih ponovne uporabe in recikliranja, (3)o možnih škodljivih vplivih na zdravje ljudi in okolje zaradi nevarnih snovi, ki jih vsebuje odpadna oprema, in (4)natisnjen poseben znak o obveznem ločenem zbiranju odpadne opreme – prečrtani smetnjak na kolesih ter opredelitev pomena znaka.

Končni uporabnik ne sme prepuščati odpadne opreme izvajalcu javne službe kot mešani komunalni odpadek, temveč mora odpadno elektronsko opremo, ki ni odpadna oprema iz gospodinjstev, oddajati distributerju, proizvajalcu ali pridobitelju te opreme, ta pa izvajalcu občinske javne službe kot ločeno zbrano frakcijo komunalnih odpadkov v zbirnih centrih ali v zbiralnicah.

4 Direktiva 2002/95/ES o uporabi določenih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (Restriction of the use of Certain Hazardous Substances in Electrical and Electronic Equipment) je v slovensko zakonodajo privzeta s Pravilnikom o omejitvi dajanja v promet ali uporabe določenih nevarnih snovi in pripravkov (UL RS, št. 85/2006 in 137/06). Cilj omejevanja uporabe nekaterih nevarnih snovi je zmanjševanje vpliva odpadne električne in elektronske opreme na okolje, ohranjanje čistosti okolja in s tem ohranjanje zdravja ljudi. Od 1. julija 2006 podjetja na slovenski trg in trg Evropske unije ne smejo več dajati električnih in elektronskih izdelkov, ki vsebujejo nevarne snovi in katerih uporaba je omejena. To lahko proizvajalci dosežejo z zmanjševanjem količine prepovedanih nevarnih snovi: štirih težkih kovin in dveh brominiziranih zaviralcev ognja, ki jih izdelki lahko vsebujejo: svinec (Pb), živo srebro (Hg), kadmij (Cd), šestvalentni krom (Cr 6+), polibromirani bifenili (PBB) in polibromirani difeniletri (PBDE).

5 Navedena direktiva se uporablja v kombinaciji z Evropsko direktivo WEEE. Oprema je razvrščena v razrede, med katerimi so (1)velike gospodinjske naprave, (2)male gospodinjske naprave, (3)oprema za IT in telekomunikacije, (4)oprema za zabavno elektroniko, (5)oprema za razsvetljavo,(6)plinske sijalke, (7)električna in elektronska orodja, (8)igrače, oprema za prosti čas in šport, (9)medicinske naprave, (10)instrumenti za spremljanje in nadzor ter (11)avtomati. Navedena oprema ne sme vsebovati več kot 0,1 masnih % svinca, živega srebra, šestvalentnega kroma, polibromiranih bifenilov (PBB) in polibromiranih difeniletrov (PBDE) in ne več kot 0,01% kadmija. Oprema, ki je skladna z navedenimi zahtevami, je lahko označena z znakom »ROHS COMPLIANT«. Osnova za tovrstno označevanje je direktiva 67/548/EEC, dopolnjena z 2006/121/EC. Dodatne omejitve veljajo za vsebnost ftalatov v igračah in predmetih za nego otrok ter za toluen, triklorobenzen in policiklične aromatske ogljikovodike v razteznih oljih in pnevmatikah.

Sistemi ravnanja z okoljem

Odgovorna podjetja so tista, ki so se v globalni konkurenci in v spreminjajočih gospodarskih, družbenih in potrošniških okoliščinah pripravljena ne le prilagajati temveč neprestano izboljševati. V uspešno podjetniško politiko vključujejo tudi skrb za varovanje okolja. Okoljska odgovornost je predvsem nenehno odzivanje na drugačna in večja pričakovanja družbe, ki pomeni preseganje najožjega zakonskega okvira delovanja podjetij. V okoljsko odgovornih podjetjih izvajajo aktivnosti, ki obsegajo tudi spodbude drugim za varovanje energetskih in vodnih virov, zmanjševanje uporabe kemikalij in nevarnih snovi, zmanjševanje negativnih vplivov na onesnaževanje vode in zraka ter ustrezno ravnanje z odpadki.

Poznamo več načinov upoštevanja in izvajanja okoljskih zahtev. Pridobitev enega ali več certifikatov (npr. ISO 9001, ISO 14001, SA 8000, EMAS in nekaterih drugih) temelji na zakonsko neobveznih sistemih in predstavlja osnovni temelj in dosežek, ki razlikuje podjetja med seboj ter povzroči povečanje zaupanja okolice, dobaviteljev, odjemalcev in zaposlenih v taka podjetja, njihovo delovno okolje, izdelke in storitve. Certifikat ISO 14001 dokazuje, da je podjetje, ki je imetnik tega certifikata, sistematično izvedlo vse potrebne ukrepe in aktivnosti za zmanjšanje ali celo preprečevanje obremenjevanja okolja, s tem pa tudi v kar največji meri znižalo verjetnost nastanka za okolje nevarnih dogodkov.

1 Sistem okoljevarstvenega vodenja organizacij

Za spodbujanje primernejšega ravnanja z okoljem in obveščanja javnostio vplivih njihovih dejavnosti na okolje ministrstvo omogoča gospodarskim družbam,samostojnim podjetnikom posameznikom, zavodom in drugim organizacijam alinjihovim delom ali povezavam (v nadaljnjem besedilu: organizacija) vključevanje vsistem EU za okoljevarstveno vodenje organizacij (sistemEMAS).

Pogoji, ki jih mora izpolnjevati organizacija za vključitev v sistem EMAS, so določeni s predpisi EU, ki se nanašajo na sistem EMAS. Organizacija zaprosi ministrstvo za vključitev v sistem EMAS z vlogo, ki

mora vsebovati dokumente in dokazila o tem, da organizacija izpolnjuje predpisane pogoje. Izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka tega člena preverja EMAS preveritelj. Ministrstvo odobri organizaciji vključitev v sistem EMAS z odločbo o registraciji. Organizacija, registrirana v sistemu EMAS, se lahko sklicuje na registracijo in uporablja znak EMAS v obliki, na način in pod pogoji, ki so določeni s predpisi. Za organizacije, vključene v sistem EMAS, se lahko določijo tudi olajšave in spodbude, ki se nanašajo zlasti na zmanjšanje pogostosti in obsega izvajanja monitoringa ter poročanja.

Poleg notranjih prizadevanj pri spremljanju in izboljševanju delovanja podjetij odlično in družbeno odgovorno podjetje kaže dobro celostno podobo tudi kot delodajalec, ki je odgovoren člen skupnosti, deluje visoko etično, odgovorno in pozitivno vpliva na lokalno in širše gospodarstvo. Na ta način deluje pozitivno v več smereh: zmanjšuje zdravstveno tveganje in nesreče pri delu ter okoljsko prijazno ravna (preprečuje onesnaževanje, emisije strupenih snovi, zmanjšuje količino odpadkov, uporablja npr. solarni sistem za ogrevanje poslovnih prostorov ter obnovljive vire energije v proizvodnji).

Poleg prizadevanj za uresničevanje zakonsko določenih merljivih ciljev se okoljsko odgovorna podjetja posvečajo tudi okoljskemu načrtovanju izdelkov. Dodatna skrb se odraža skozi upoštevanje tehničnih in varnostnih zahtev za izdelke v celotni življenjski dobi - od načrtovanja in oblikovanja (designa) do razgradnje ob sočasnem upoštevanju okoljskih in prostorskih vplivov podjetja na okolje. V pomoč pri tem obstaja veliko t.i. »zelenih standardov«, ki v celoti ali le v nekaterih svojih poglavjih opredeljujejo okoljevarstvene vidike.

2 Okoljsko primerno oblikovanje izdelkov (EUP – Eco-Design of Energy Using Products) je

pristop, ki se je začel z ekološkim in energijsko varčnim načrtovanjem gospodinjskih aparatov npr. hladilnikov, pralnih in pomivalnih strojev, klimatskih naprav ter TV aparatov, sedaj pa prehaja še na razvoj ostalih izdelkov, ki za svoje delovanje rabijo energijo (električni računalniki, prenosniki, toplotne črpalke, klimatske naprave,…). Pri EUP je treba upoštevati že ekološko izbiro surovin, sprejemljivih postopkov izdelave, funkcionalne uporabe ter primernega načina odstranjevanja in razgradnje; predvsem z namenom omejitve uporabe strupenih materialov ali snovi, možnosti končne razgradnje, nizke porabe energije, uporabe ekološko varnih plinov itd. Okoljske usmeritve je potrebno upoštevati prav na vsakem koraku; predvsem pa v gradbeništvu, kemijski industriji, pri pridelavi in proizvodnji hrane, pri tehnologijah ter uporabi materialov in surovin, v avtomobilski industriji itd.

Ekološki vidik oblikovanja, proizvodnje in uporabe je v vedno večji meri upoštevan tudi pri drugih tehnično manj zahtevnih izdelkih kot so pohištvo, talne obloge, tekstilni izdelki za domačo rabo, oblačila in drugi. Tovrstne usmeritve lahko v poslovni sistem prinesejo prednosti, bolj razširjeno komunikacijo z okoljem in posledično tudi večje zadovoljstvo uporabnikov.

3 Okoljski znak za proizvode

Za spodbujanje proizvodnje izdelkov ali opravljanja storitev, ki imajo v primerjavi z drugimi istovrstnimi proizvodi manjše negativne vplive na okolje v celotnem obdobju svojega obstoja in s tem prispevajo k učinkoviti rabi delov okolja ter visoki stopnji varstva okolja, ministrstvo takšnemu proizvodu lahko podeli znak za okolje.

Skupine proizvodov in pogoji, ki jih mora proizvod izpolnjevati za pridobitev znaka za okolje in oblika znaka so določeni s predpisi EU, ki se nanašajo na sistem EU za podeljevanje znaka za okolje. Proizvajalec ali uvoznik zaprosi ministrstvo za izdajo znaka za okolje za proizvod z vlogo, ki mora vsebovati dokazila o tem, da proizvod izpolnjuje predpisane pogoje, in plača pristojbino, ki jo na podlagi predpisov iz prejšnjega odstavka določi ministrstvo. Znak za okolje lahko uporablja proizvajalec ali uvoznik le v zvezi s proizvodom, ki mu je bil znak za okolje podeljen. Uporaba znaka, ki je podoben znaku za okolje do te mere, da bi lahko ustvaril zmedo na trgu ali zmedel potrošnike, je prepovedana.